amanda sally mcdonald

[sally mcdonald]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
AMANDA SALLY MCDONALD

sedemindvajset ∙ london, england ∙ warlock ∙ noreen carmody
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Dobro, torej mirno študiram primerjalno književnost, ker se mi zdi fina, pa še ravno priseljena iz Londona in imam življenje fino prekucnjeno na glavo, ko se mi kar naenkrat začnejo dogajati najbolj nenavadne stvari na svetu. Prisežem, mislila sem, da bom umrla, ko se mi je nenadoma kos take-away pice dobesedno stopil v roki. Lahko bi popizdila. Ker, seveda, je imela večina čarovnikov to ljubko priložnost, da so jim njihovi stari – vse lepo in prav – razložili, kako in kaj z nenadnimi premiki in eksplozijami predmetov, ki se jih dotaknejo, ko so pod stresom. Moj stari, po drugi strani, ni imel nikoli pojma. Ko sem mu namignila na to, da vem, česa sem sposobna, me je pogledal po strani in rekel: »Sally, ljubica, samo dokončaj prvi letnik faksa, nič več ne zahtevam od tebe.« Potem je naprej gledal prenos tekme v basketu med ZDA in Anglijo in se ni več zmenil zame, jaz pa sem začela stikati po njegovih kupih knjig, ki jih je s seboj pritovoril iz Londona. O mami ni nikdar ničesar pametnega povedal. Leto po mojem rojstvu je izgubila razum in se dve letu po tem vrgla iz našega stanovanja na vrhu bloka. Spomnim se, da sem iz odprtega okna navzdol videla ogaben zmazek na betonu parkirišča, ni mi pa bilo najbolj jasno, kaj se dogaja. Foter ni govoril o tem, ker ga je prizadelo – saj razumem, čeprav bi bilo fino vedeti, kakšna je bila Laura McDonald, preden je izgubila vsako trohico razuma. In zakaj jo je izgubila. Zakaj naju je zapustila. Kakorkoli, brskam po kupu zaprašenih knjig, ko se, kot v filmu, izmed zaprašenih listov izmuzne šop papirjev. Samo ošinila sem pisavo, ki je nisem prepoznala in papirje stlačila v svojo torbico, Jimu, tako je mojemu očetu ime in tako ga od trinajstega leta naprej kličem, pa sem rekla, da bo najbolje, če se lotim učenja za fiktivni izpit, ki sem ga menda imela, tako je določila moja domišljija, naslednji teden. Resnica je bila, da smo bili ravno oktobra in o izpitih se ni še niti govorilo. Jim mi je rekel nekaj kot: »Oh, kako si obupna,« a podaril mi je očetovski nasmeh. Zaradi tega nasmeha mu nisem bila nikdar sposobna zameriti. Saj je bil kar kul tip. Kakorkoli, v stanovanju sem si med kuhanjem makaronov privoščila branje tistih s tresočo roko zapisanih čačk. Nisem vedela, ali jih je Jim prebral ali ne – po skoraj desetih letih se o tem še kar nisem pozanimala. Naj ostane skrito, kot marsikaj v najini mali družinici. Kakorkoli, med packami in nekaj iztrganimi kosci, je Laura pisala tako: … zaradi nenadnih sprememb, ki mi tako kot sposobnosti uničujejo tudi um. Jim je prepričan, da je stres v službi, moja mala punčka pa še kar pridno … ker ne ve, kaj jo čaka. Želim si, da bi ji lahko stala ob strani ob pomembnih … ker ne zdržim več in če bo postajalo vedno huje, bom temu morala narediti konec sama. In podobne neumnosti. Nikoli nisem zares razumela, kako lahko mati zapusti lastnega otroka in vedno se mi je zdelo nekako… Brezbrižno, veš? Egoistično? Kakorkoli, nisem simpatizirala in delna omemba njene male punčke me je spravila v solze, potem pa sem papirje raztrgala in ko sem jih besno opazovala na pultu v kuhinji, so nenadoma samodejno zagoreli. Skoraj bi me kap, potem pa sem se začela počasi privajati. Prisežem, ni boljšega, kot da imaš svet v dosegu svojih prstov. In nenadoma postaneš bog. Razumem, kakšen je tisti občutek, ko si na vrhu sveta; ker zmoreš vse. In včasih… te zanese. Ker zmoreš preveč. Vem, da nisem dober človek. Saj ne vem, kdo se ravno kvalificira kot dober in kdo kot slab človek, ampak mislim, da nisem ne eno, ne drugo. Sem samo odvisna od občutka, da imam absolutno kontrolo. Ampak nihče ne posumi. Da jo imam ali da si jo želim imeti. Ker vsi vidijo tisto Sally, ki jo želijo videti. Navihano deklico. Pa saj je res. Stara bom trideset, obnašam pa se še kar kot sedemnajstletna 'dancing queen'. In lahko sem takšna. Za vedno. Ker, saj veš, je čarovnija neskončna. Ne, nimam pojma o globinah, v katere lahko zapadem in podobnih neumnostih, pred katerimi te ljudje svarijo. Kako se boš… 'spremenil'. Je hudo, če rečem, da mi za to ni kaj prida mar? Ko lahko naredim nekaj spektakularnega… to je tisti trenutek. Boljše od drog. Boljše od orgazma. Boljše od cigareta po dveh mesecih odvajanja. Boljše od vsakega adrenalina. Boljše od seksa, prisežem.

In mimogrede. A lahko nekdo pove Lady Gaga, da hočem nazaj svoja oblačila?

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
ELLE ∙ sedemnajst ∙ bo pet? ∙ pm rocks
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[katherine james]

kok fajni opisek
welcome welcome, odpri si stanovanje in lahko pišeš :3