joanna drew bennett

[joanna bennett]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
JOANNA DREW BENNETT

enaindvajset ∙ cambridge, england ∙ warlock ∙ cintia dicker
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Saj si ni težko predstavljati, da se ti življenje pri rosnih devetih obrne na glavo. Ja vem, sliši se kot prvo poglavje v knjigi Harryja Potterja, ampak tudi mene je doletela podobna stvar kot njega. Samo, da so mene pri tem razjasnili moji predragi starši. Zamislite si prvi dan šole, tistega prvega septembra, ko prideš ves navdušen domov, da si končno spet ugledal obraze svojih prijateljev, da si navdušen nad dejstvom, da boš dopoldneve spet vsak dan preživljal s svojimi vrstniki, potem pa ti starši pridejo na dan z grozno resnico, da si čarovnica in da se imajo namen v naslednjem mesecu preseliti v Ameriko. Šok. Samo to in nič drugega. Okej razumem, da na to otroka navajaš že od vsega začetka, da mu zaupaš in vse te zadeve. Toda lahko si predstavljate kakšna je bila moja reakcija, ko mi je mama s smrtnim izgledom na obrazu govorila o čarovnikih, čarovnicah, vampirjih in še čemu. Ja seveda sem se ji z nasmeškom od enega ušesa do drugega na ves glas smejala v obraz in ji nisem verjela tudi besedice. Ampak moj brat me je zbil iz oblakov, ko mi je to veselo pritrdil in mimogrede zbil vazo z mize, da je poletel proti oknu. In v tistem trenutku sem spoznala, zakaj sem se vedno zdela tako drugačna od mojih sovrstnikov. Že moj pogled na svet je bil malo drugačen in moje razmišljanje vsekakor ni bilo prilagojeno razmišljanju devetletne deklice, potem pa so piko na i dodali še moji živo oranžni lasje za katere so mi vedno vsi govorili da niso človeški. Ampak jaz sem se tolažila z dejstvom, da sem med peščico tistih srečnežev, ki se lahko pohvalijo z naravnimi oranžnimi lasmi, torej ginger. Hiperaktivni ginger z pegicami po obrazu in čarobnimi modrimi očmi ob katerih je marsikateremu zastal dih. Ampkaj ja v enem samem trenutku sem se zavedala, da je torej v meni resnično nekaj nenormalnega, nečloveškega a vseeno tako zanimivega. In v teh dvanajstih letih, odkar vem, kaj v resnici sem sem to že dodobra spoznala. Sprva sem si sicer mislila svoje, ko mi je mama povedala kako je do vsega skupaj prišlo in preklela sem svojo že pokojno babico, ki se je spustila v zvezo z čarovnikom, ter si mislila, da očitno ni bila pri pravi. Toda vseeno se je vse skupaj prekleto dobro končalo. Ko smo se preselili v Brooklyn sem kaj hitro našla nekaj sebi enakih. In moram reči, da biti čarovnik še vseeno ni tako čudaško kot se sprva sliši. Verjeli ali ne, ampak v sebi imamo vsekakor več razuma kar se tiče odločitev in stokrat več žurerske žilice kot pa normalni ljudje. Seveda se od teh niti nisem poskušala preveč razlikovati. Končala sem srednjo šolo in se vpisala na študij modernih jezikov. In sedaj živim svoje odbito življenje v velikem jabolku. Starši so se dobri dve leti nazaj preselili nazaj v Cambridge in tako sem z bratom in sestro ostala sama tukaj. Noja če smo natančni, sedaj živim tukaj samo še z sestro. Brat je nekaj let nazaj popolnoma razočaral družino. Okej če sem natančna samo starše, ker jaz niti nevem kaj za vraga je storil. In zato sem še vedno v stalnem kontaktu z njim. Z sestro se odlično razumem. Pravzaprav se odlično razumem s skoraj vsem, ki jih poznam. Malo, okej nisem majhna, sem pa najmanjša v družini, zato sem bila vedno mala, suhcano in gobčno dekle. In ničesar od tega se ne sramujem. Zakaj bi pa se. V kontakt mi pod nobenim pogojem ni težko stopiti. In zato se nit ne čudim nad tem kolikokrat sem že končala v težavah. Pravzaprav sem pri preveliki številki že nehala šteti, kaj naj. Ampak kljub vsej situaciji v kateri sem končala zaradi mojih uskanih staršev, ki sta se odločila, da bosta kljub temu, da pač nista normalna, imela otroke, sem še vseeno obdržala vsaj malo razuma. Vsekakor več kot bi ga lahko. Obožujem večere preživete v nočnih klubih, pa čeprav so prav tiste hišne zabave ponavadi najbolj zanimive. Ko nekoga pobereš in po nekaj uricah poznanstva že končaš z njim med rjuhami. Ups. Direktna pač in tega ne srkivam. Nekateri bi me sicer zaradi moje direktonosti velikokrat najraje okronali z egoistično prasico, toda hej, taka sem pri tem nič ne moreš je tako? Verjetno nisem ravno prijazna ves čas. Še najboljši prijatelji se včasih pritožujejo, da bi lahko malo umirila svoj jezik in se poskušala vesti normalno. Toda, ej ti nisem si jaz kriva če pač nisem normalna. Kateri človek pa je normalen, ko izve da je čarovnik. In z največjim veseljem izkoriščam to, saj je včasih zabavno, če se tvoji lasje lahko samo za nekaj uric spremenijo v popolnom drugo barvo, ali pa si kar naenkrat popolnoma drugačen. Ohja življenje je lepo. Vsaj za sedaj. Niti ne vem kaj me čaka, in niti podrazno se ne obremenjujem z tem. In se tudi nimam namena. Če mi je namenjeno da bom živela večno vredu, super. Če pa me bo za naslednjim vogalom pospravil kakšen demon ali vampir, pa tudi prav. Bom vsaj izkoristila življenje kolikor se pač da. In to že preveč aktivno počnem sedaj. Toda šit, kaj pa naj.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
ana! ∙ šestnajst ∙ about four or five years ∙ pm, msn, fb!
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[katherine james]

všečen opisek :3 write away darlin' pa ne pozabi si nekje domovanja odpret (: