lilith grace whitestone

[lilith whitestone]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
LILITH GRACE WHITESTONE

ŠTIRIINDVAJSET ∙ ALICANTE, IDRIS ∙ NEPHILIM ∙ ANDI MUISE
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

»You have to know what you stand for, not just what you stand against.«
Niti ne vem točno kolikokrat sem slišala ta stavek izrečen s strani mojih staršev, verjetno večkrat kot je otrok slišal svojo najljubšo pravljico za lahko noč. Sem Lilith Grace Whitestone, visoko rjavolaso dekle, ki sicer navzven zgleda kot vsakdanja deklica, no zdaj verjetno bi lahko že rekla ženska, ampak v sebi skrivam celo omaro okostnjakov in skrivnosti, no, moje življenje je tako velika skrivnost, da bi lahko v nedogled razglabljala o temu, pa še vedno ti ne bi uspela razkriti vsega kar vem, tudi stvari, ki bi jih ne smela. Rodila sem se v prečudovitemu mestu – Alicante, Idris – ki te tako popolnoma očara, da se ti srce lomi, ko ga moraš zapustiti. Rodila sem se v družino Whitestone, prepričana sem, da vsakdo, ki je del našega sveta je že kdaj slišal za ta priimek, navsezadnje nismo ravno nepomembna družina, kvečjemu spadamo verjetno med tiste bolj pomembne v našemu preljubemu mestu. Moja starša sta me že od malega privajala na težko življenje, ki je čakalo bodisi mene, bodisi mojega starejšega brata in mlajšo sestro, toda več o njima nekoliko kasneje. Pri rosnih devetih letih sem dobila svoj prvi in seveda tudi edini stele, spomnim se, da je bil to edini rojstni dan za kateri sem celo potočila kakšno solzo veselja, prav tako pa nisem mogla skriti ogromnega nasmeška, ki se je narisal na mojemu obrazu in starša sta mi vedno pravila, da se po tistemu nisem več ločila od moje stele, pravzaprav naj bi z njo celo hotela v posteljo ampak sta me nekako le uspešno prepričala, da to verjetno ni bila najbolj pametna ideja in kot brihten otrok sem jima ubogljivo prikimala in opustila to nespametno idejo, ter zaspala sama, z ugasnjenimi lučmi in z iskro v očeh. Kot otrok sem vedno komaj čakala, da odrastem in izpolnim pričakovanja, ki jih vsi gojijo do mene, pa prav tako do mojega brata in sestre, saj smo bili del nove generacije shadowhuntersov, dolžnost kateri se ni moč izogniti in se raje odločiti za normalno življenje, pa ne da bi si ga takrat kaj posebno želela. Moja sestra je bila vedno tista, ki se nad runami ni navduševala kot midva z bratom, ona se je vedno raje oblačila v fina oblačila, ki jih je našla na podstrešju babičine hiše, prav tako pa ni bila niti pol tako nadarjena kot jaz in brat. V meni je vedno gorela ogromna želja po učenju, za vas navadne ljudi bi verjetno izpadla kot nekakšen knjižni molj ampak jaz sem mojo literaturo skrbno izbirala in vsaka knjiga na moji knjižni polici je del neprecenljive zbirke, zaradi katere sem o našemu svetu, njegovi preteklosti in vsemu vmes veliko bolj seznanjena kot kdorkoli, ki ga poznam. Povem vam, da sem bila neverjetno vesela, da sem se rodila v mojo družino, da sem bila Whitestone in z vsem srcem sem si želela ubiti svojega prvega demona. Kadar prebiraš v knjigah, poslušaš zgodbe ljudi, ki so ubili že na tisoče različnih demonov, se spopadli z vampirji in volkodlaki, se ti vse skupaj zdi kot nekakšna zgodba o najbolj čudovitih junakih, vitezih na krasnih belih konjih in takrat bi bil pripravljen narediti vse le, da bi bil del te zgodbe, in jaz moram priznati, da sem bila ravno taka. Ponoči sem zaspala z željo, da čim hitreje odrastem v zrelo punco in pustim branje za sabo, ter se podam na najbolj noro avanturo svojega življenja, avanturo na katero se pripravljam že od rojstva. Resnica pa je, da na tako veliko avanturo ne moreš biti nikoli v popolnosti pripravljen, zdaj ti to jasno povem in se tega zavedam na način na katerega se prej nisem nikoli mogla. Moj brat je štiri leta starejši od mene, zato se je v svoj boj podal veliko prej od mene, in bil je nadvse talentiran. Vsakič, ko se je vrnil domov v rodni Alicante, se je pohvalil s številom demonov, ki jih je brez težav pokončal, pokazal svojo novo brazgotino, ki mu je krasila telo in na katere je bil vedno tako prekleto ponosen in jaz sem to z napetimi ušesi poslušala, v svoji glavi pa sem zasedla njegovo mesto in ubijala demone v temačnih ulicah New Yorka, kamor sem bila namenjena takoj, ko bom dosegla pravo starost. Na dan, ko sem dejansko morala zapustiti dom in oditi na svojo težko pričakovano avanturo, sem se šele zavedala, da bom morala pustiti moja starša za sabo, nista namreč mogla z mano in prav tako sta vedno pravila, da se na to mora podati vsak sam, saj bo le tako odrastel in postal uspešen shadowhunter, onadva pa sta imela veliko dolžnosti v mojem rodnem mestu, zato sem si le rekla, da se bom vrnila domov kolikor redno bom lahko, kot moj brat, in se poslovila od staršev, ki sta me vzgajala in sestrice, ki se je še naprej zaman upirala, da bi rada odšla med mundanese, toda vsakič sta ji ostro povedala, da to ni mogoče in da je bila to njena dolžnost. Kar naenkrat sem se znašla v nabito polnih ulicah New Yorka, mesta, ki ni obljubljal varnosti in lepot narave kot Alicante, ampak je kar kričal po nevarnosti. Z eno potovalko sem potrkala na vrata inštituta, ki se je nahajal na obrobju Manhattna, baje naj bi mundanesom izgledal kot nekakšna stara hiša, zame pa je bila najbolj neverjetna stavba, kar sem jih kadarkoli videla, naravnost očarljiva. V inštitutu sem se hitro počutila domače, imela sem svojo sobo, hrana je bila odlična in v roku nekaj mesecev sem imela veliko priložnosti spoznati mesto samo, obiskati nekaj restavracij in se na sploh sprehajati po svetu o kateremu sem poprej le sanjala. Ni minilo dosti časa, ko sem se morala pripraviti za moj prvi boj, kar je bilo povsem očitno, nahajali smo se v času, ko smo se vsi pripravljali na vojno in bili v stanju pripravljenosti, zato sem bila hitro na svoje telo narisala nekaj run, ki sem se jih naučila, si pripravila vsa potrebna orožja in le še čakala, da se vse skupaj začne. Še zdaj sem razočarana sama nad sabo, ko se spomnim kaka sem se vrnila s tistega boja, bila sem polna modric, z moje desne roke je kri tekla kot v potokih in bolečina, ki sem jo čutila se mi je za vedno zarila v spomin, tistega večera nisem bila več tako trdno prepričana, da sem bila rojena za to, mogoče sem bila kot moja sestra, netalentirana in preprosto mogoče nisem bila iz pravega testa. Bilo je ravno nekaj dni po temu, ko sem srečala prečudovitega dečka z rjavimi lasmi in prekrasnimi očmi. Alexander Grey. Saj se sploh natančno ne spomnim niti kje sva se spoznala, niti kateri ali bodisi kakšen dan je bil, vem le to, da se je pojavil v trenutku, ko sem najbolj potrebovala nekoga s katerim bi lahko brezskrbno govorila in mu povedala vse kar mi je takrat ležalo na duši. Ni bil shadowhunter, mogoče me ravno zato ni gledal s prezirom ali obtožujočim pogledom, saj sem še dandanes prepričana, da bi me prav tako gledala moja starša ali brat, če bi vedeli kaj se je zgodilo na moj prvi boj. Borili smo se proti demonu, ki je bil le kakšen meter ali dva višji od mene, ni deloval pretirano strašljivo in mogoče sploh ni bil tako prekleto močan, toda bila sem neizkušena, v moje telo se je ob pogledu na njegovo luskasto kožo in temno rdeče oči, naselil strah, ki ga nisem mogla kontrolirati. Vedno so me pripravljali na to, bila sem naučena in en sam demon mi ne bi smel spraviti takšen strah v kosti, toda vseeno, mi je. Alexander je bil edini, ki se mi zaradi tega ni nikoli posmehoval, tolažil me je, da je bila to povsem normalna reakcija, ampak jaz sem mu vsakič odvrnila, da zame kot shadowhunterko, bi bila normalna reakcija, če bi z nasmeškom na obrazu stekla proti demonu in mu zarila bodalo v srce, ni bilo prav, da sem se skrila in se mu pustila pretepsti, bila sem neumna. Vseeno pa sem mu bila neizmerno hvaležna, da me je takrat poslušal in mislim, da je ta skrivnost, če lahko sploh temu tako rečem, nekaj kar naju je dokončno povezalo skupaj. Zdaj si nekako sploh ne predstavljam življenja brez njega. Nisem zaljubljena vanj, toda to kar čutim do njega presega vsako slepo ljubezen, zame je on del mene in dobro vem, da bi bila brez njega zdaj verjetno nekje na dnu morja, ali pa bi se skrivala v kakemu staremu skladišču, v upanju, da mi nikoli več ne bo treba stopiti pred demona. Zaradi njega pa sem se postavila na noge, v inštitutu sem najprej nekaj časa se ponovno zatopila v knjige, prav v tiste katere sem nekaj let nazaj že stokrat prebrala in zdaj sem jih morala, kot mala deklica, znova. En fant v inštitutu pa je bil čudovit, pomagal mi je in me treniral, naučil me je nekaj njegovih malih trikov, kot jih je takrat poimenoval, in počutila sem se bolje, veliko bolje. Znova sem pridobila izgubljeno samozavest, počutila sem se veliko bolj pripravljeno kot prvič in ko je prišel čas za ponovni boj, kar moram priznati, da je bilo precej hitro, sem naredila tisto, kar bi morala že prvič. Z nasmeškom na obrazu sem se zapodila proti grozljivemu demonu, med tekom iz pasu izvlekla moje angelsko bodalo in mu ga brez obotavljanj zarila v srce. Da, domov sem spet prišla z modricami in okrvavljeno majico ampak tokrat kri ni bila moja, marveč njegova in zmagoslavje je bilo le moje. Po tistemu nisem več imela težave s strahom, za vse skupaj pa sem se v večini imela zahvaliti Alexandru in čudovitemu shadowhunterju, ki si je vzel čas za prikupno rjavolasko kot sem jaz, jo naučil nekaj svojih trikov in ji pomagal prebroditi problem, ki si ga je sama ustvarila v svoji mali glavici. To je bilo približno pet let nazaj, da tako bo, imela sem devetnajst let in zdaj, ko jih štejem polnih štiriindvajset, sem ena najbolj obetavnih shadowhunterk moje generacije, če si lahko privoščim nekaj samohvale. Zdaj se zavedam, da je bil tisti strah nujno potreben, da sem še dodatno okrepila svoje misli in telo, prav tako sem prepričana, da bi bila moja starša izredno ponosna name, toda če povem po pravici, ju že dve leti sploh nisem videla. Ne, nisem se držala obljube, da bom redno prihajala domov, čeprav na trenutke občutim domotožje ampak sem tukaj zaživela novo življenje, dom pa me bo zaenkrat še počakal, tukaj imam novo družino v inštitutu. Zdaj vem kaj je moja mati mislila s citatom, ki mi ga je tako redno ponavljala. Če se hočeš boriti proti nekomu, se moraš dobro zavedati za koga se boriš in ne le proti komu. Zdaj, ko vem, da se borim zase, za svojo družino in vse, ki so mi blizu in jih tako ves čas varujem, lažje izpolnjujem svojo dolžnost, svojo usodo. Moram vztrajati, četudi to pomeni, da lahko po poti izgubim svoje življenje, le tako bom pripomogla k boljšemu življenju zase in svoje bližnje. Nesmrtnost ni, če živiš celo večnost, ampak je to, da tvoje ime ne umre s tabo ampak odmeva za vedno. Da, to je nesmrtnost.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
FRANCO ∙ DVAJSET ∙ PET LET ∙ ZS, TUMBLR OR FORMSPRING
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[emily grey]

kot pričakovano, še en amazingly čudovit opisek
odpri sobo in šibej pisat^^