amelie faith wilson

[amelie wilson]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
AMELIE FAITH WILSON

347 (20) ∙ LONDON, UK ∙ DEMON ∙ DARLA BAKER
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Tristo sedeminštirideset let priseljevanja iz telesa v pekel, iz pekla zopet nazaj te dobesedno izmuči. Saj vem, da da naša rasa deluje za popolno zlobo, vendar sedaj ko že stoletja živim v tej vlogi, mi je vsaj jasno, zakaj smo takšni kot smo. Nihče nas nikoli ne vpraša po namenih ali smo res tako hudičevo seme, kakor govorijo o nas na tistih prekletih cerkvenih krajih. Že res, večina jih je sestavljena iz popolne zlobe, vendar nekateri, v katerih je vstala vsaj ta ena trohlica človečnosti, občutka, kako je bilo ko si bil človek, ne bo ubila vsakega, ki ji pride na pot. Res ne razumem, zakaj nekomu ne pogledajo v oči, preden ga brez slabe vesti pošljejo na kraj, kjer si res ne želi biti vsak. Nenazadnje pekel res ni kraj, kateremu bi bilo katero bitje reklo dom. Že res, da smo demoni prekleto preračunljivi in zlobni, vendar se kljub vsemu najde kakšen, ki ne bo imel samo hudičevih načrtov. Sama zase res ne morem trditi, da spadam med tiste dobre, saj nenazadnje se nas naziv demon ne drži zastonj, pač pa smo že do nekatere mere slabi, vendar zopet ne vsi popolnoma. Sebe bi sedaj po dobrih treh stoletjih in pol lahko končno uvrstila med nevtralne, saj nenazadnje priznam, da sem velikokrat lezla po lesti gor in dol, iz slabega k dobrem, vendar nisem bila nikjer ustaljena. Če sem bila na svetli strani ali kako pač ji že pravijo, me je vsakokrat mikalo k sejanju zla, medtem ko sem pa imela na temni strani, nekako slabo vest. Ravno zaradi tega je bila najbrž nevtralna stran edina pametna zame. Po eni strani sem znala biti celo nekakšna dobra dušica, ki se po eni strani zvito druži z drugimi rasami, po drugi pa zopet naredim kakšno slabo stvar, za katero tokrat nimam slabih vesti. Na krakto- znam se vživeti v svojo bivšo človeško obliko, človeško obnašanje in ostalih navad iz časa, ko sem še bila prebivalec na zemlji. Nekako je pomešanje med ljudi postalo moj vsakdanjik in najbrž je dejstvo, da te ne prepoznajo tako hitro še ena izmed pozitivnih točk. Vsaj takrat te vsak ne obsoja za to kar si in te preprosto sprejmejo kakor človeka, ne da bi vedeli kaj skrivaš v sebi. Drugič pa spet pride na dan tista peklenska ura, ko imaš preprosto željo po slabem in takrat milo rečeno, porušim vse kar mi pride pod noge. V tistih trenutkih se definitivno strinjam z ostalimi, da demoni nimamo srca in da smo rojeni iz žive zlobe. In ravno to rojstvo se je pri meni začelo pred dobrimi tristo sedemindvajsetimi leti, oziroma leti odkar sem demon. Tista človeška leta pa preprosto tonejo v pozabo. Imen staršev se iskreno več ne spominjam in mi ni niti žal. Vse skupaj se je nenazadnje začelo ravno zaradi njih in najbrž če se ne bi rodila v to družino, najbrž niti ne bi bila to kar sem dan danes. Vendar ja, naj začnem na začetku. Vse se je začelo leta tisoč šesto triinšestdeset, ko sem na svet prišla jaz. Rodia sem se kot edino dekle in zadnji oziroma šesti otrok v družino. Pravzaprav me niti ne čudi, zakaj so me vsi povezovali z vsem slabim, ko pa so številko šest vedno kovali k hudiču. Odraščala sem med petimi brati, ki pa name iskreno niso nikoli gledali kakor na sestro, prej kot na igračo, služabnico v njihovi družini. Po mili volji so me lahko pretepali, metali vame svoje igrače in me zmerjali. Nešteto krat sem jih preklela, te bogatašove sinčke, katerim je bilo vedno dajeno vse. Poleg tega sta ju oče in mama pri tem podpirala in ne malo krat sem dobila tudi udarce in brce od njih. Na kratko bila sem popolen izmleček v družini. Svojo prvo napako sem naredila, ko mi je prvič prekipelo in sem brata udarila nazaj, tako močno, da mu je iz nosa začela curjati kri. Vsi so bili popolnoma zgroženi nad mano, kako si drznem, češ glej kaj vse so naredili zame, da mi dajejo vse kar hočem- bivališče, hrano, gretje... in to je bilo za njih vse. Kje je bila pa ljubezen? Ni je bilo. Nikjer, samo za mojih pet prekletih bratov je bila. Sovražila sem jih definitivno iz dna srca in tisto kar je prišlo čez nekaj let, je moj najljubši dogodek v življenju. Kasneje so me zaradi "nasilja" nad bratom zaprli v temno klet, kjer nisem videla še prsta pred sabo. Bila je popolna tema, hlad je bil povsod okoli mene in bila sem popolnoma sama. Ne spominjam se od kot je prišel. Vem le, da sem slišala glas pred sabo ter ob lunini svetlobi par rdečih oči. Za trenutek sem se zares ustrašila, ampak ko mi je ponudil smrt staršev, da bo on to opravil nasmesto mene, sem se z zanimanjem zazrla vanj. Nisem vedla kaj ponuja, nisem vedla kaj je smisel vsega tega, vedela sem le, da hočem starša mrtva. Tako moji bratje ne bodo imeli nikogar za podporo in nekako... hm, bi jaz prišla na svoje. Vendar seveda je hotel nekaj v zameno. Ponudil mi je štirinajst let na zemlji, kot človvek, nato pa dobrodošla v pekel. Takrat, kot šestletno dekle, ki je imelo popolnoma zlomljeno srce sem seveda sprejela. In tako je bilo vse kar sem še slišala pok in dejstvo, da je nekaj padlo na tla nad mojo glavo. Ozrla sem se proti stropu, vendar ni bilo nič razen popolne teme. Sprehodila sem se do vrat, katera so bila na moje presenečenje odklenjena. No ja, dobila sem še zastonj izhod. Hvala. Nisem bila navajena svetlobe, ko sem iztopila iz kleti ter nekajkrat sem morala pomežikniti, da sem se zavedala kje sem. Nato sem ju pa zagledala. Bila sta mrtva, kakor je obljubil, na tleh, popolnoma mrzla. Vsak šestleten otrok bi se zgrozil, jaz sem pa bila... hja no, naj bom iskrena. Srečna. Ni ju bilo več. Ostala sta samo še tista trupla, ki sta kazala na to, da sta umrla v presenečenju. In nato... Hja no, je pa pridervel moj dragi bratec. Začudenje ob mrtvih starših je bilo najbrž njegov največji šok v življenju, vendar meni je bil všeč. Z nasmehom na obrazu sem se vstala od staršev ter najbrž bi lahko prisegla da je bila prva misel, ki mu je šla skozi glavo ta, da sem ju ubila jaz. Hja no, saj na nekateri način sem jih, vendar mi je bilo popolnoma vseeno. Prestarešene obraze bratov so bile moje največje veselje tistega dne in še nadaljnih nekaj let. na kratko imela sem jih pod oblastjo, jaz sem odraščala v navidez dobro dekle, od katerega nihče ni poznal preteklosti. Moji bratje pa so... lahko bi rekli počasi se izgubljali v svojem svetu, kakor sem se jaz šest let po mojem rojstvu. Vendar kasneje je prišel čas. Minila so leta ter dopolnila sem dvajset let, ko je bil čas, da odidem v pekel. Se sliši grozno? Verjamite, spodaj je še huje. Spominjam se, kako sem popolnoma mirno čakala na svoji postelji ter še zadnjič bratom zagrozila, da če bodo naredili nekaj, kar meni ne bo všeč, bodo ob moji vrnitvi trpeli še enkrat bolj, kakor zdel. Zadovoljiva grožnja, ni kaj. Naslednjih trenutkov se raje ne spominjam. Že tako ali tako jih tlačim nekje na dno duše, kaj šele da bi jih opisovala. Pekel si pa predstavljajte kot svojo najhujšo nočno moro, kjer te trgajo na kose in potem spet in spet. Na kratko- ne imenuje se brez potrebe tako. Če bi se zavedala kaj bo tam, iskreno ne vem, če bi plačala za smrt staršev. No, minila so leta, najbrž celo desetletja, dokler se nisem vrnila na zemljo. Zavzela sem telo naključne američanke, ki mi je bila všeč. Še vedno ne vem, kaj me je privleklo v New York, vem le da sem sedaj zadovoljna. In tukaj se je začelo moje demonsko življenje. Na trenutke sem bila lahko zlobna, res lahko rečem kakor demon, katera sem bila in ubijala sem vse pred sabo. Vendar drugič me je zopet zabolelo srce in bila sem nekako prijazna. Vendar nekje v meni je še vedno prebivalo zlo. Najbrž je bilo ravno zaradi tega najboljši del nevtralen. Čez čas je prišlo tisto obdobje, ki traja še danes- sklepanje kupčij, kakor sem jo jaz nekoč sklenila. In iskreno... Ni najbolj pametno sklepati kupčij z hudičem, vendar to je demonsko delo. In iskreno, deluje kakor da imajo ljudje odrešitev, ko njim mi ponudimo to. Nenazadnje potem za nekaj let, kolikor jim pač podarimo, živijo srečno. Vsaj nekaj kaj ne? Mi, pa izpolnimo delo. Leta kasneje, sem postajala vse močnejša in dejstvo, kako močni so lahko demoni, me je navduševalo. Močnejši smo od večina bitij, kakor so vampirji in volkodlaki in ravno to te spravlja v dobro voljo. Že res, da te lahko nekateri z preprostim abrakadabra pošlje nazaj v pekel, ampak seveda se vrneš in daš milo za drago. Kaj ni super, ko imaš tako dvosmerno vozovnico na vsakih nekaj mesecev? Že res, da z tem nastrada več ljudi, glede na to, da zavzemamo vsakič nova telesa, vendar za to so itak kriva bitja, ki so nas poslala v pekel. Sedaj, po svojem že enoletnem bivanju na zemlji, brez potovanja v pekel, mi je pravzaprav všeč tukaj. Res, da sem telo vzela umirajoči ženski, vendar mi iskreno ni žal. Nenazadnje vse skupaj kar dobro zgleda. In nenazadnje- če si zaželimo popolnega telesa, lahko kakor močni demoni, ustvarimo lastnega. Prednost starosti pač. Kaj praviš na konec? Se popolnoma strinjam, da sem dosti povedala. Če pa kaj hočete vprašati- ustavite me na ulici. Baje, da znam biti prav prijazna. Na trenutke. Tako da... probaj me ujeti v dobrem trenutku in ne v slabem, kajti takrat ne odgovarjam zate.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
SENKA ∙ TEENAGER ∙ 4 ∙ PM IS OKEY
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[emily grey]

lep opisek.^^
nekje u new yorku (ni važno kje) si odpri stanovanje in začni pisat