angel maddox trevor

[angel trevor]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
ANGEL MADDOX TREVOR

SEDEMINDVAJSET ∙ ALICANTE, IDRIS ∙ NEPHILIM ∙ NICHOLAS BREMBERG
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Moje ime je Angel Maddox Trevor in nikoli nisem bil navajen na opisovanje samega sebe. To je bila ena izmed stvari, ki mi jih nikoli ni bilo potrebno početi. Rodil sem se v skrivnem mestu, pri eni izmed starejših in močnejših družin, ki je vedno spoštovala načela tistega, kar smo predstavljali. Že kot otroku so mi dopovedovali, da sem nekaj posebnega – da imam v sebi angelsko kri in da se od mene kot od prvega predstavnika novejše generacije družine Trevor pričakujejo mogočne stvari. Morda ravno zaradi tega nisem nikoli imel normalnega otroštva. Vse se je vrtelo okrog lova na demone in učenja. Moja starša sta bila hladna, neizprosna človeka, ki sta živela samo za nalogo, ki jima je bila zadana že ob rojstvu – pobijanje demonov. Nikoli se nista tako močno osredotočala na ohranjanje miru med ostalimi temnimi bitji. To je bilo stranskega pomena zanju. Dobesedno odrasel sem z orožjem, ostalim bitjem poznano kot strele. Starša sta me poučevala vsega, kar bi moral po njunem mnenju vedeti. Ko sem dopolnil sedem let, sta me poslala v enega izmed bolj spoštovanih inštitutov in tam sem odrasel. Staršev nisem nikoli več videl. Še zdaj imam v svojih mislih jasno zarisano njuno podobo – oba sta bila oblečena v temna plašča, njuna bleda obraza pa sta prvič pokazala še kaj več kot masko hladu. Ko sem zakorakal v notranjost tistega inštituta, se je na njunem obrazu zrcalil ponos. Dvomim, da sem bil za njiju kadarkoli samo njun otrok. Ne, v meni sta videla zgolj osebo, ki bo nadaljevala tradicijo družine Trevor kot hladne in neizprosne družine v boju proti tistim bolj mračnim bitjem. Šele danes vem, da nista vzgajala mene kot osebe, temveč sta hotela ustvariti ubijalski stroj. In če sem popolnoma iskren z vami, jima je tudi uspelo. Lahko bi rekel, da sem eden izmed boljših shadowhunterjev. Ampak če bi govoril o sebi kot o osebi, bi pogorel. Morda ravno zaradi tega nikoli ne govorim o sebi. Vedno so mi dopovedovali, da ne smem zaupati bitjem okrog sebe. In če sem včasih kot otrok upal, da bom nekoč imel nekaj prijateljev in vsaj približek normalnega življenja, se je potem vse spremenilo. Na prvo preizkušnjo so me postavili, ko sem dopolnil trinajst let. Demon je prevzel obliko nekega človeka – pravzaprav se je naselil v neko dekle. Visoka svetlolaska je zrla vame s posmehljivim izrazom na obrazu, ki je bil v ostrem nasprotju z njenimi lepimi potezami na obrazu. V roki sem stiskal svetlobno bodalo in samo za trenutek omahoval – dekle sem navsezadnje poznal. In to je bilo dovolj, da je demon napadel in me poškodoval. Še danes imam na roki brazgotino, ki me spominja na to. In sekunda omahovanja me je naučila, da je to nedopustno. Zabodel sem jo, demon je bil uničen in moja preizkušnja opravljena. Ampak to je bilo v redu – bil sem pohvaljen, ker sem opravil svojo nalogo. In zaradi tiste rane na roki sem dobil neverjeten zagon. Hotel sem postati dober – najboljši – in počistiti svet vseh, ki tja niso spadali. Ostalim bitjem sem se vedno znal približati in z leti sem opazil njihovo naivnost. Uničeval sem hitro pridobljena zaupanja in se koncentriral samo na eno stvar. Navsezadnje sem bil tako vzgojen, kajne? V ogledalu vame zre tujec. Ne dobesedno, ampak obraz, ki ga vedno prekriva hladna maska in resen izraz na njem, mi je popolnoma tuj. Ampak to je v redu. Ker imam dober razlog, da se borim proti vsemu temu. Pred časom je obstajalo dekle, ki je zaradi meni popolnoma neznanega razloga videla skozi hlad, s katerim sem se zaščitil. In bila sva si blizu. Po pravici povedano, ljubil sem jo. Njeno ime je bilo Aria in pomenila mi je vse na svetu. Spremenila me je. Tudi ona je bila shadowhunter in razumela je našo nalogo ter pomembnost vsega tega. Povedal sem ji marsikaj in v tistem času postal popolnoma drug človek. Potem pa jo je nek demon ubil. Bil sem zraven, ampak krutost in nenavadna resničnost dogodka me je popolnoma omamila in nisem se odzval dovolj hitro. Demon je pobegnil, Aria pa umrla. In pogled na njeno truplo me je spremenil. Še nikoli nisem bil tako hladen in s takšno krutostjo podžgan, prav tako pa sem postal močnejši – gnala me je strast, želja po maščevanju in čisto sovraštvo do vseh temnih bitij. Seveda se lahko pretvarjamo, da sem mnogo bolj zapleteno bitje in da preprosto skušam najti pravico na svetu s tem, da pobijam temačna bitja. Ampak nikoli nisem oboževal besednih igric in vse skupaj je precej preprosto. V resnici sploh nisem zapleten. Moja misija je samo tista, ki sta mi jo vcepila že hladna starša. In priznajmo si, pri svojem delu sem dober. Čeprav so vedno pravili, da ti čustva samo omeglijo presojo in te zmedejo, je sovraštvo eno izmed tistih čustev, ki tvojo presojo hladno osredotočijo na eno samo stvar. Lahko pa priznam, da sem v resnici tudi precej prijeten mladenič. Ampak saj veste, kaj pravijo. Prvi vtis je skoraj vedno napačen. Torej, kje sem že ostal? Ah, točno. Angel Trevor, me veseli - dvomim pa, da delite ta čustva z mano.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
ANDY ∙ 17 ∙ A YEAR. ∙ ZS
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[katherine james]

lep opisek
odpri si sobo v inštitutu in lahko pišeš (: