sebastian & katherine's love nest

[katherine james]

[sebastian stone]

Oblečen le v par rahlo raztrganih svetlih kavbojk, je sedel na robu postelje in le nemo strmel proti oknu s tesno zagrnjenimi zavesami, skozi katere je vseeno udrl sem ter tja košček sončne svetlobe, pa ne da bi ga to kakorkoli motilo. Preprosto se je dvignil s postelje, se popolnoma neslišno premaknil proti oknom in razgrnil temne zavese, da je prostor končno razsvetlila čudovita sončna svetloba. Vse odkar je od Emily dobil angelsko kri se je počutil svobodnega, nič več se ni moral skrivati pred sončnimi žarki in se sprehajati po ulicah le ob poznih nočnih urah, končno je lahko zjutraj šel do starbucks in si privoščil latte s smetano, življenje je dobil vsekakor novi pomen in od takrat dalje je kolikor se je le dalo užival v sončni svetlobi. Ozrl se je naokoli po sobi, ki je brez osupljive in nadvse čudovite Katherine delovala prazno, kot da bi se z njeno odsotnostjo izgubila duša celotnega prostora. Oh da, Kat je imela tako močno energijo, že samo s svojo prisotnostjo je vplivala na tvoje počutje, lahko si se ob njej počutil kot največja zvezda v osončju, ali pa kot najtemnejši oblak na nebu, bilo je osupljivo in hkrati nekoliko strašljivo. Ampak ljubil jo je, s celim svojim telesom, z vsem svojim bitjem, ki ga je premogel v sebi in ta ljubezen ga je držala ob njej skozi nekaj stoletij. Mogoče ni bila vedno očarljiva, vsekakor te je znala spraviti na tla z enim samim pogledom in vedno je dosegla tisto kar si je zaželela, bila je trmasta in zato je bila uspešna, ampak v trenutkih, ko se ti je nasmehnila je bila najboljša oseba kar bi si jih lahko zaželel imeti ob sebi, v takšnih trenutkih je vedel kako zelo močno jo potrebuje in da bi brez nje ostal brez sebe. Bila sta globoko povezana, vsaj on je tako čutil in četudi je včasih bil prepričan, da mu čustva vrača, se je na trenutke spraševal ali njegova izbranka sploh kaj čuti. Nikoli, toda resnično nikoli pa ni za preveč dolgo dvomil v njeno iskrenost, mogoče tega ni mogel, ker jo je preveč občudoval in je v njej videl le njene najboljše lastnosti, še tiste slabe pa so v njegovih očeh bile videti prečudovite. Tistega večera, ko jo je prvič srečal v parku, ko sta ju obkrožale le ptice na nebu in je okoli njiju vladala spokojna tišina, mrak pa je zakrival njuna obraza, je začutil nekaj česar do takrat še nikoli ni občutil. Ni verjel na ljubezen na prvi pogled, toda to kar se je zgodilo med njima dvema je bilo čarobno, četudi to verjetno ni bila prava beseda ampak je bila vsaj približek tistemu. Ljubil jo je še preden je zagledal njen obraz, zgodilo se je v enemu kratkemu trenutku in od takrat dalje ji je zvest in je zanjo pripravljen storiti vse, kar je v preteklosti že nemalokrat dokazal. Slišal je zvok, ki se je odbijal od tal, ko je hodil proti kredenci kjer sta imela spravljeno nekaj viskija, včasih ko je bila potreba po krvi premočna in ni imel volje za lovit, si je privoščil nekaj žgočega alkohola, ki je pekoč občutek v grlu vsaj nekoliko ublažilo. Natočil si je rjavkasto vsebino v porcelanast kozarec, dodal še dve kocki ledu in se s kozarcem v roki sprehodil nazaj do okna, kjer se je še maloprej predajal svojim mislim in obujal dolgo speče spomine. Šele takrat ga je končno prešinilo, kje se je sploh v tistem trenutku nahajala njegova oh preljuba Kat, nekako je pričakoval, da se bo zbudila ob njemu, toda zadnje čase se je to dogajalo izredno poredko, ponavadi se je vrnila v sobo dolgo po temu, ko se je on že zbudil in izgubljal čas z branjem knjig, ki so bile zložene na knjižnih policah. Enkrat se je celo zalotil kako je pospravljal po sobi, počutil se je kot nekakšna razočarana gospodinja, ki le čaka na svojega moža, da se vrne domov in od tistega dne tega ne počne več, raje le stoji ob oknu in opazuje mimoidoče ljudi, ki s strahom v očeh pogledujejo proti hotelu in se ga izogibajo že na daleč. Iz spodnjega pritličja je lahko slišal ostale kako se bodisi prepirajo glede nečesa ali le skušajo preglasiti eden drugega, sovražil je dneve, ko so bili budni, saj je imel to srečo, da jih je večina čez dan prespala in zvečer so se tako ali tako več ali manj vsi spravili ven iz hotela, ter počeli karkoli jih je le bilo volja in po pravici, manj kot jih je videl ali slišal, raje jih je imel. Še sam ni vedel zakaj je le redkokaterega vampirja prenesel, še posebej, če so se obnašali kot gruča nedoraslih otrok, kar je bilo pa povečini skoraj vedno, na žalost. Skomignil je z rameni, ko je prišel do zaključka, da jih danes ne bo miril, naj počnejo kar jih je volja dokler Kat ni tukaj, ona pa – v to je bil prepričan – tega hrupa ne bo trpela tako zelo mirno kot je to znal on. V tistem trenutku pa je zaslišal nenadno tišino, torej je le prišla in celoten hotel je takoj dobil drugačno energijo, katero je veliko bolj cenil kot tisto, ki se je sem naselila kadar lepotice ni bilo. Na obrazu se mu je narisal značilni nasmešek, neopisljivo jo je pogrešal, čeprav je ni bilo le nekaj kratkih uric, proti celi večnosti, ki sta jo imela pred sabo pa je bilo to izredno malo.

tagged: oh my dearest kat.
word count: devetsto devet.
notes: obožujem ju, naravnost ju obožujem.