emily rowena grey

[emily grey]

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
EMILY ROWENA GREY

19 (785) ∙ LONDON, UK ∙ WARLOCK ∙ GINTA LAPINA
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

“Holding on to anger is like grasping a hot coal with the intent of throwing it at someone else; you are the one who gets burned.”
Ne vem čisto kdo mi je povedal o tem, če živiš toliko časa kot jaz, ti ljudje in takšni nepomembni podatki kar nekako spolzijo iz glave. Pa ne da lahko poveš koliko let imam če me tako pogledaš, nekateri pravijo da sem videti kot štirinajstletna smrklja, ki ne ve popolnoma nič o svetu. Večino časa jih niti ne popravljam, pustim jim da si mislijo karkoli hočejo, in se nasmehnem sama pri sebi. Verjetno bi bilo dobro da začnemo kar na začetku kajne? Emily Rowena Gray, rojena v Angliji. No, ne ravno Angliji ki jo poznate vi, v mojem času je bila malce drugačna. Nobenih avtomobilov in tehnologije ki jo poznamo danes, ah ja. To so bili drugačni časi. Kakorkoli že, rojena sem bila v ponosno rodbino Grey, kot drugorojenka, čeprav sem od starejšega brata Alexa mlajša le za leto dni. Naša rodbina je bila ena izmed tistih večjih in prepoznavnejših v 13. Stoletju, tako da ni bilo nič čudnega da smo živeli na dvoru, z Alexom pa sva bila celo v vrsti za nasledstvo prestola – seveda nekje proti koncu vrste, a vseeno. Če sem iskrena sem oboževala moje življenje – kljub temu da od staršev nikoli nisem prejela veliko ljubezni, sem imela vse kar sem si želela – ogromno oblačil, čudovito sobo, prijatelje ki sem jih oboževala. Na dvoru so vsi vedeli moje ime, in moja plesna lista je bila vedno polna, nekaj na kar sem bila izredno ponosna. Za vse ljudi ki me niso poznali je bilo videti kot da živim popolno življenje, in na trenutke se je tudi meni zdelo tako. A naša družina je od nekdaj skrbno varovala temno skrivnost – moja prababica Arabella, za katero se je vedno govorilo da je po rojstvu mojega dedka nekam neznano izginila, šla na potovanje ali pa se utopila v jezeru – govoric je bilo več, je bila naša edina črna pika in vsi so se na vse kriplje trudili da se o njej nebi govorilo. Pravzaprav smo vsi vedeli kje je bila – ko je rodila svojega prvega otroka, so se začele dogajati nenavadne stvari in vsi so bili prepričani da je Arabella čarovnica. Najprej so si vsi zatiskali oči a slej ko prej je bilo jasno, da je resnica na dlani – predmeti ki so letali naokrog, nenavadne barve, služabniki ki so izgubili dar za govor… Eno je bilo jasno – Arabella je morala izginiti. Njen mož jo je zaprl v sobo v njihovem domu in ji prepovedal da bi kadarkoli odšla in nekaj časa je bilo to dovolj. A pradedek je vedno bolj pešal, Arabella pa se je komaj da kaj postarala. Takrat so bili vsi prepričani da so tu v delu res temne sile, in prababici so prepovedali kakršen koli izhod iz hiše, nekaj kar je po mojem mnenju vodilo k njeni blaznosti in končnemu samomoru. Po tistem so vsi z nestrpnostjo in strahom pričakovali rojstvo novega otroka, in skoraj boječe pogledali v zibelko, kot da bi se bali da bo otrok imel rogove ali pa tretje oko. Prav zato so vsi tako skrbno pazili na naju z Alexandrom, kljub temu da sva bila od nekdaj precej razposajena. Vedno sva si bila blizu, tudi če naju je mama včasih morala vlečti narazen in zapreti v različne sobe, me prisiliti da sem si našla druge prijatelje ki niso vključevali njega, in mi jasno zabičala da se brata v javnosti ne objema in poljublja, a to naju ni ustavilo. Vedno sem se počutila kot da sva pravzaprav dvojčka, saj je bilo med nama bore malo razlike. Ko se je začela moja puberteta in sem dopolnila 15 let, pa je vse šlo navzdol. Neke noči sem se vračala s plesa in sir Gordick, videz ki me je vedno zasledoval povsod mi je sledil v sobane in se mi skušal vsiliti. Ko sem ga skušala odriniti stran je nenadoma s krikom zletel v zrak, se zavrtel okrog svoje osi, pri tem sklatil svečnik s stropa in končno pristal na tleh nezavesten. Staršem se je skoraj zmešalo ko so ugotovili da so se njuni največji strahovi uresničili – njuna hčerka, njuna mala petnajstletna nedolžna hčerka je imela v sebi seme hudiča, in bila izrodek, ki ni spadal med ljudi. Po hitrem postopku sta se znebila Gordicka in o meni napletla zgodbo o nenadni bolezni, me poslala na podeželje in pustila da sem samevala v osamljeni koči sama s sabo. Edina prava tolažba ki sem jo prejela je bil Alexander, ki je dvakrat na teden ponoči prijahal k meni in mi delal družbo, in razkril novico ki je nikakor nisem pričakovala – tudi on je bil čarovnik, in v tem ni bilo nič slabega. Svoje moči in sposobnosti je lahko brez težav nadzoroval, nekaj kar meni do takrat še ni uspelo. Edini način da sem jih lahko priklicala je bilo ko sem se razburila, kar pa je bilo takrat skoraj vedno – besna sem bila na družino ker me je zaprla na podeželje kot nekakšnega nezaželenega cucka ki so ga pobrali s ceste in se ga nato naveličali, odrezali so me od vsega sveta, mojih prijateljev in mojega življenja. A ker sem po cele dneve samevala nisem imela nobenega drugega dela kot da sem dobesedno požirala knjigo za knjigo ki mi jih je Alexander pretihotapil, se učila urokov in obvladovanja in ga počasi po majhnih korakih dohitevala. Ko sem imela devetnajst let in on dvajset, sva šele odkrila kaj vse skupaj zmoreva, ko sva si skupaj ustvarila nesmrtnost, in se odločila da do konca življenja preživiva skupaj, in si deliva moč ki je med nama. Brez oklevanja sva pustila vse za sabo in odpotovala iz Anglije po svetu. Mislim da se je šele takrat začel oblikovati moj pravi jaz, ko sem kot čarovnica stopila iz lupine nedolžne deklice v kateri sem živela do takrat. Nisem bila več samo dekle, katere edini cilj je ta da sedi na viteških tekmah in si najde nekoga, s katerim se bo poročila. Ne, zdaj sem bila ena najmočnejših oseb na svetu, in mislim da me je enkrat vmes moč popolnoma zaslepila. Čas okrog mene je mineval, ljudje so prišli in šli, in z Alexom sva bila vedno močnejša. A vsakič ko sva odkrila kaj novega, ko sva drug ob drugem zrla v neznano je v meni zrasla nenadna želja da bi bila boljša od njega, da mu dokažem da lahko, da nisem samo njegova mlajša sestrica, ki jo mora varovati. Zmedenost, ki je prišla z vsakim najinim dotikom, je le še dodala k konstantnim prepirom in nezadovolju ki naju je spremljalo dobrih sto let, in vsakič ko sem ga pogledala sem vedela da je vse to narobe. On je bil moj brat, in včasih sem se zalotila da sanjam o nečem, kar nihče nebi smel čutiti do svojega brata. Ne vem točno kdaj me je moja aroganca in jeza pripeljala do tega da sem ugotovila, da z njim preprosto ne morem več shajati – kljub temu da je bil edina oseba s katero sem hotela preživeti celo večnost. Ponoči sem s solzami v očeh odšla iz najine sobe in zaprla vrata med mano in edino osebo, ki me je resnično poznal. A moja želja po znanju in moči je bila večja kot karkoli, in neustrašno sem se podala izzivom nasproti. Pot me je zanesla po celem svetu in če se svet okrog mene nebi spreminjal niti približno nebi ugotovila, da je čas mineval. Brata sem pogrešala bolj kot karkoli, tolikokrat sem si želela oditi nazaj, ga zopet stisniti v moj objem, a vedela sem, da je bolje da tega ne storim. S tem sem samo mučila sebe, in njega, zato je bilo bolje da sem ostala kjer sem bila. Kljub temu da se je moje spremenilo ko sem odšla od brata je moje življenje dramatični zasuk doživelo šele ko sem spoznala Sebastiana. Vampir, ki me je popolnoma očaral in ulovil srce, da je za nekaj trenutkov bilo zanj kot še za nikogar poprej, me je precej hitro prepričal čisto v vse, in ko sem enemu izmed lovcev pomagala da se ozdravi od boja, sem mu zraven še na skrivaj vzela nekaj krvi in jo priskrbela Sebastianu. Seveda sem šele takrat ugotovila kaj točno je hotel od mene, saj ga po tistem nisem niti enkrat več videla. Šele takrat se je resnično rodila Emily Grey ki jo poznate danes – malce skrivnostna, močnejša kot kdorkoli, prepametna za svoje dobro in rahlo zagledana vase, hardcore-badass-ass kicking- no nonesense taking-high warlock of Brooklyn, nekdo ki se jo občuduje, a hkrati malce boji, nekdo ki nikoli nikogar ne vzame resno. Zavedla sem se, da se lahko na tem svetu zanesem samo nase in to s pridom uporabila ko sem se povzpela po lestvici navzgor do samega vrha, kjer zdaj uživam. Celotni konflikti med dobrim in slabim me niti ne zanimajo kaj preveč – politika pač, saj se mi sam koncept zdi popolnoma trapast. Petnajst let sem o sebi mislila kot dobri osebi – malce razvajeni in zagledani sama vase, a kljub temu, bila sem dobra. A ves ta čas se je v meni pretakala demonska kri, zato težko rečemo da sem bila kdaj res dobra. Ampak ali me to zdaj naredi slabo? Sem zdaj zato ker se rada zabavam, se ne obremenjujem z skrbmi sveta in sem čarovnica slaba oseba? Popolnoma neumno če me vprašate. Tako da ja, nekaj o meni? Ljudje govorijo veliko stvari, nekomu sem prijateljica, nekomu sovražnica, spet tretjemu nekdo ki ga občuduje. A resnica je ta, da kljub temu da na tem svetu obstajam že skoraj 800 let, sem globoko v sebi res samo devetnajstletno dekle s strtim srcem in velikimi sanjami.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
MIMI ∙ 19 ∙ 5 ∙ ZS, TUMBLR, LAST.FM
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

[emily grey]

Warlock 9/10